Na prvi pogled zelo preprosta tema, morda se je včasih niti ne zavedamo, a ko pogledamo v globino, postane iskanje in vzgoja za vrednote velik izziv za vsako družino. Kaj nam je pomembno? Da je otrok zdrav, zadovoljen, da mu omogočamo pridobivanje izkušenj, možnosti učenja … Otroštvo mine hitro, pogosto prehitro. Zato je pomembno, da otroku omogočimo tudi vzgojo za vrednote. Za to ne potrebujemo ne velikih znanj, ne dragih igrač, temveč čas in željo, da otroku pomagamo na poti razvoja. Izrabimo čas, pogovarjajmo se z njim. Bodimo pozorni na situacije, ki omogočajo spoznavanja različnih vrednot in pogovor o tem.
Nekaj nasvetov, na kaj se lahko usmerite, kaj spodbujati in kaj zavirati.
* Vzgled je najpomembnejši. Razmišljajmo, katere vrednote so nam pomembne in katere so tiste, za katere se tudi trudimo vsak dan. Primer: Vrednota = zdravje, a ob tem živimo in se prehranjujemo nezdravo, se premalo gibamo, kadimo … ?
Otrok nas opazuje, vidi, spremlja in se od nas uči. Če je vrednota resnicoljubnost in otroku rečete, naj prodajalki knjig, ki kliče že petič v dveh dneh, rečemo, da nas ni doma, smo ga s svojim vedenjem zmedli.
* Pogovor je zelo pomembno orodje za vzgojo, ki ga uspešno uporabimo tudi pri vzgoji za vrednote. Uporabimo ga tudi takrat, ko vedenje nekoga v naši okolici ni v skladu z našimi vrednotami in se o tem pogovarjajmo tudi z otrokom.
* Obiski: obiščimo ostarele sosede, ljudi v domu upokojencev skupaj z otrokom. Pogosto slišim starše, ki rečejo, da bodo otroku prihranili gledati starajoče in bolne. A če jim ponudimo to možnost, je lahko tudi to ena izmed poti, ki vodi k učenju sočutja, empatije, spoštovanja, povezanosti.
* Pravljice so nepogrešljiv vir možnosti za učenje in vzgojo. Berimo. Berimo s srcem in skupaj uživajmo v pravljici. Po branju se pogovarjajmo o tem, kako se je kdo počutil; kdo je ravnal prav in kdo ne; kako bi ravnal naš otrok in kako mi. Vprašajmo ga ali se mu je kaj podobnega zgodilo tudi njemu.
* Risanke nikakor niso nadomestilo za pravljice, a tudi tukaj lahko najdemo možnost, da otroke vzgajamo k vrednotam. Pogosto se sprašujem: zakaj so neke risanke grde in nekatere lepe? Kaj bi na to vprašanje odgovoril otrok?
* Igre: izmislimo si situacijo ali pa uporabimo kakšno iz pravljice, risanke in jo odigrajmo skupaj z otrokom. Naj nam otrok konkretno pokaže, kako bi ravnal npr. odstopil sedež starejšemu, poskušal potolažiti prijatelja, razveselil sosedo, kako bi pozdravil, se predstavil po telefonu, vprašal za pot … Otroci se tako imenovane simbolne igre zelo radi igrajo (frizer, šola in vrtec, trgovina…), mi pa vanje lahko smiselno vnašamo vsebine, s katerimi bomo imeli možnost vzgoje za vrednote.
* Dogovor: reagirajmo vedno, ko otrok ne ravna in se ne vede v skladu z našimi pričakovanji. A težko je, da ga okrcate v družbi. Dogovorimo se, da mu bomo vsakič, ko se ne bo vedel primerno in bomo v družbi, dali določeno znamenje. Tako ne otroka in ne sebe ne bomo spravili v neprijeten položaj a mu jasno sporočili, da vedenje ni ok. Pomembno: morda ne bo učinkovito prvič, a vztrajajmo.
* Različna pričakovanja: Pomislimo na radodarnost. Otrok naj igrače deli, me (ženske) pa svoji prijateljici ne ponudimo odprto omaro in možnost, da si vzame katerokoli kos nakita ali torbico. Otroku spoštovanje pokažemo tudi z omogočanjem možnosti, da o svojih igračah odloča sam in naj jih posodi, ko želi. Prav tako naj svoje darilo deli, ko to želi. Pogosto se zgodi, da dobimo darilo in ga spravimo v omaro, otrok pa mora svoje bombone deliti z drugimi. Potem iz vrečke izbere le tiste, ki jih ne mara in jih užaljeno ponudi drugemu. Ne, to ni vljudno, treba je ponuditi iz vrečke. A on se boji le, da mu bodo vzelo vse bombone, ki jih ima rad. Mi pa smo brez slabe vesti škatlo s najljubšimi čokoladnimi piškoti spravili v omaro in jih nismo delili z nikomer. Naj ima tudi otrok tako možnost, za male goste pa imamo pripravljene druge bombone.
* Čas!? Pogosto rečemo, da ga za vse zgoraj našteto nimamo. A na svetu je tako, da ima dan 24 ur za vsakega in pomembno je, kako si ga razporedimo. Vzamemo in razporedimo si ga za različne aktivnosti, vzemimo ga še za otroka: načrtno.
Opisala sem razmišljanja in možnosti, nekaj iz svojih izkušenj, nekaj iz literature, ki jo prebiram (žal ne vem več, katera je vplivala na to razmišljanje, zato je ne morem navesti).
O koncu pa še izkušnja: Pri nas je dajanje vrednota. S predšolskim sinom smo obiskali večje mesto, ker je bilo v prazničnem času veliko beračev. Sin je poznal mojo popotniško navado, da na potovanjih v vsakem mestu enemu »darujem« kovanec, pogled in zaželim srečo. Pred prvim beračem se ustavi, vidi, da nima nog in mu v lonček vrže svoj kovanček. Pred drugim se ustavi in sliši, kako lepo igra na violino in v škatlo vrže kovanček. Pri tretjem se ustavi in prebere, da je z družino brez stanovanja in zbira denar za operacijo hudo bolne žene … vrže kovanček in reče: »Ampak mami, teh je veliko. Zdaj sem dal že 3 kovance.« Med imeti vse zase in dati vse, med egoizmom in altruizmom, je še veliko drugih možnosti.
Srečno na poti vzgoje za vrednote in iskanjem možnosti med različnimi črno belimi možnostmi.
Pripravila: Sonja Bobek Simončič
