Predšolsko obdobje različni strokovnjaki poimenujejo obdobje senzomotoričnega razvoja. Otrok se uči s pomočjo čutil in gibanja. Zelo pomembna je senzorična igra, ki vključuje vsa otrokova čutila. Malčki se naslanjajo na senzorične informacije, ko se učijo o svojem okolju. Senzorična igra omogoča vzpostavljanje nevronskih povezav, razvoj mišljenja, učenja in ustvarjalnosti. Spodbuja razvoj govora in jezika, kognitivni razvoj, razvoj fine in grobe motorike ter spodbudno vpliva na čustveni in socialni razvoj otroka. Za razvoj vseh psihomotoričnih funkcij je pomemben dejavnik senzorna integracija, ki omogoča ustrezno obdelavo dražljajev v možganih, da se posledično otrok ustrezno odziva in vede.

Senzorna integracija

Senzorna integracija je nevro-biološka aktivnost, ki omogoča organizacijo (sprejemanje, obdelavo) čutnih informacij, ki pridejo v možgane iz različnih čutil.

Preko čutil dobimo informacije o telesu, fizičnem stanju telesa in okolici, v kateri se trenutno nahajamo. »Možgani morajo organizirati vse te občutke, da bi se lahko človek normalno gibal, učil in vedel. Možgani locirajo, razvrščajo in urejajo občutke podobno, kot prometni policist usmerja avtomobile« (Ayres 2002, str. 16).

Senzorni sistemi pri otroku

Poznamo sedem čutil oz. čutilnih (senzornih) sistemov: taktilni, slušni, vidni, olfaktorni (vonj), gustatorni (okus), vestibularni (ravnotežje) in  proprioceptivni.

V čutilih se nahajajo receptorji, ki sprejemajo informacije (vidne, slušne) in jih prenašajo v možgane, kjer se integrirajo. Te informacije so »hrana za možgane«. Možgani oz. živčni sistem  potrebuje veliko tovrstne hrane, da bi se ustrezno razvil in funkcioniral. 

Motnje senzorne integracije

Motnja senzorne integracije se zgodi, kadar možgani ne obdelujejo ali ne organizirajo pretoka senzornih impulzov na način, ki posamezniku omogoča dobro, natančno informacijo o sebi in okolici. Pri motnjah obdelovanja senzornega vnosa možgani niso učinkoviti pri upravljanju z vedenjem, učenjem, posameznik se pogosto počuti nelagodno in se ni zmožen nositi z običajnimi zahtevami in stresom (Ayres 2002, str. 83).

Osnovne značilnosti pri motnji SI so premajhna občutljivost na senzorne dražljaje (hiposenzibilnost), preobčutljivost na senzorne dražljaje (hipersenzibilnost), posamezni otroci pa imajo mešan tip senzibilnosti (motnjo senzorne modulacije). Težave s senzorno modulacijo se v naših laičnih očeh kažejo kot trmasti izpadi, vendar to ni trma, temveč nesposobnost regulacije živčnega sistema.

Vzgojiteljice in vzgojitelji ter posamezni starši se pri svojem vsakodnevnem delu in življenju srečujejo z otroki, ki imajo senzorno-integracijske disfunkcije, ki niso prepoznane kot motnje SI. Pogostokrat se tovrstne težave opredeljujejo kot hiperaktivnost, razvajenost, trma otrok, težave v vedenju otrok ipd.

Po navadi kažejo otroci mnoge od naslednjih simptomov (motnje senzorne integracije): prekomerno ali premajhno občutljivost na dotik, zvok, prizore, gibe, okuse ali vonje; močno odkrenljivo pozornost (distraktibilnost) s težavami usmerjanja in vzdrževanja pozornosti; nivo aktivnosti je neobičajno visok ali nizek; pogosto se izključujejo ali potegnejo vase; intenzivno ali situaciji neprimerno reagirajo na zahtevne situacije ali neznano okolje; so impulzivni, s slabo sposobnostjo samokontrole ali pa se sploh ne morejo kontrolirati; s težavo prehajanja iz ene aktivnosti v drugo ali iz ene situacije v drugo; občasno so rigidni in nefleksibilni; so nerodni in neprevidni; v skupini občutijo nelagodje; imajo socialne in čustvene težave; radi se obnašajo »klovnovsko» ali nezrelo; počutijo se nelagodno, čudno; težko prenašajo frustracije, so nagnjeni k daljšim in intenzivnejšim napadom trme in se težje umirijo; imajo težave s prehodi iz aktivnega v sproščeno stanje (npr. težko se uspavajo, hodijo ali delajo neko drugo aktivnost za tem, ko so bili zelo živahni ipd.) (Biel in Peseke 2007, str. 33).

Nekaj osnovnih priporočil za pripravo učnega okolja in aktivnosti, ki omogočajo razvoj senzorne integracije:

Igralnice, hodniki

Pomembna je velikost in opremljenost igralnic, hodnikov. Otroci naj imajo na razpolago dovolj nestrukturiranega materiala, naravnega materiala, predmetov, igrač, s katerimi lahko manipulirajo, se igrajo oz. izvajajo različne aktivnosti. Igrače, predmeti naj bodo različnih tekstur, velikosti in teže. Otroku moramo dati možnost za veliko ponovitev pri manipulaciji s predmeti, igračami, pri gibalnih aktivnostih, saj se le tako ustvarjajo nove nevronske povezave v možganih in otrok pridobiva na novih veščinah in sposobnostih. Pomembno je, da damo otroku dovolj časa pri aktivnostih, ki si jih želi, saj je naravno, da otrok išče »hrano« za možgane, senzorne vnose, ki jih potrebuje.

Vsi, ki se strokovno ukvarjamo z vzgojo in izobraževanjem otrok, bi morali ozavestiti, da je manipuliranje z igračami, naravnim materialom in predmeti zelo učinkovita aktivnost učenja in zlasti do tretjega leta ni potrebno vztrajati pri »usmerjenih« zaposlitvah. Otrok bo tako dolgo manipuliral, izvajal aktivnosti, dokler jih ne bo usvojil, šele nato je pripravljen na naslednji korak − preiti v neko drugo aktivnost. Zato je bistveno, da smo dobri opazovalci in imamo potrpljenje za otrokovo potrebo po ponavljanju. Pomembno je, da vemo, kakšne cilje želimo doseči z ustreznim okoljem in sredstvi v tem okolju.

Ravno tako je pomembno, da otroka ne spodbujamo k manipulaciji z materiali, igračami in aktivnostmi, ki se jih otrok izogiba, saj je lahko na te materiale, igrače in aktivnosti preobčutljiv.

Sredstva in aktivnosti po senzornih sistemih

Taktilni in proprioceptivni senzorni sistem 

Žoge (različnih tekstur, velikosti, teže, z različnimi polnili). Otrok prosto manipulira z žogami, lahko pa mu jih polagamo po telesu in ga z njimi masiramo; igrače, predmeti (iz različnih materialov: blago, plastika, stiropor, steklo, brusni papir; lepljivi materiali, raztegljive, z različnim polnilom – riž, koruza, kostanj); igrače, ki jih lahko raztegujemo; manjše vrečke iz blaga, z različnim polnilom (riž, koruza, kostanj); otroci jih nosijo, prestavljajo, polagajo vrečke na telo; posteljne prevleke, polnjene z različnimi polnili, s katerimi otroci manipulirajo (jih vlečejo, potiskajo), otroke »zavijamo kot palačinke« v prevleke; »čutna pot« (otroci hodijo po prevlekah, ki imajo različno polnilo); rjuhe (otroke gugamo, vrtimo v rjuhah in jih vlečemo na njih); različne blazine, po katerih se otrok premetava, v telovadnici pa naj čim več skače po blazinah, zlasti naj skače z določene višine; aktivnosti z nestrukturiranimi materiali (plastelin, testo, mivka, voda, brivska pena, moka, žita, prstne barve, kinestetični pesek, kombinacija prstnih barv in riža, mivke); iskanje predmetov skritih v riž, mivko, fižol; igra z mokro mivko; aktivnosti, ki vključujejo različni temperaturni vnos (led, sneg, topla in hladna voda); igra z vibrirajočimi igračami, različnimi masažnimi pripomočki; igra z različno trdimi igračami; igra z naravni materiali (koruza, kostanj, listje, vejice, lubje, semena, plodovi: šipek); baloni, napolnjeni z vodo (igra podajanja); igra z igračami in sredstvi, kjer otrok potiska in se odriva (vozički, poganjalci različnih velikosti, kolesa, skiroji, deska s kolesi, vrtljivi stol); različne ščetke, čopiči, valji; kreme, barve, šminke za obraz; bazen z žogicami (pomembno je, da je bazen čisto poln, da je otrok popolnoma prekrit z žogicami; obteženi brezrokavniki; trampolini; hopi žoge; aktivnost »vožnja samokolnice«; posnemanje hoje pajka, skakanje žabe, energičnega »maširanja«; obteženi nahrbtniki, torbe; kotalke, rolerji; aktivnosti, kjer se otrok zaletava v mehke blazine, vzglavnike, da doživi globoki pritisk; plastelin, testo, prstne barve, brivska pena …

Vestibularni senzorni sistem 

Vestibularni vnos se lahko dobi z vrtenjem in guganjem, v manjši meri s kakršnimkoli gibanjem. Hopi žoge; ravnotežnostni voziček, s pomočjo katerega se otrok poganja sede, leže (lahko se z vozičkom spušča po široki deski ali blazini z naklonom, starejši otroci lahko uporabljajo »skateboard«); gugalnice: standardne, iz avtomobilske gume, klip-klap gugalnice, guganje na vrvi; gugalnice – terapevtske, kjer otrok leži − s pomočjo te gugalnice dobi linearni vnos, vrtenje na njej da rotacijski vnos (krožno premikanje gugalnice); velika terapevtska žoga: mlajšega otroka lahko položite trebušno na žogo in ga gugate naprej in nazaj, da se dotika tal (pri tej dejavnosti dobi tudi proprioceptivni vnos) ter levo in desno; poskakovanje na veliki žogi (otroka držite za boke); otrok naredi »letalo« na veliki žogi; gugalnik; skakanje preko kolebnice; priporočljive aktivnosti (ples, rajalne igre, gibalne aktivnosti, kjer se otrok vrti, doživlja rotacijska gibanja).

Oralni senzorni sistem 

Igra s slamicami (sesanje tekočine: redke, goste); pihanje s slamico (vodo, milne mehurčke, koščke papirja, hlajenje hrane); pihanje v blok flavto, piščalko, vetrnico, žogice, papir, barvo, tuš; žvečenje žvečilnega gumija (starejši otroci).

Bodite pozorni na otroke, ki grizejo, žvečijo igrače, knjige, vrvice na oblačilih; v šoli grizejo radirke, svinčnike. Ti otroci potrebujejo oralno stimulacijo, da bi se lahko samoregulirali in nadaljevali z začeto aktivnostjo.

Avditivni senzorni sistem 

Otrok naj posluša različne zvrsti glasbe, zvokov, ropotov, različne jakosti (zvišujemo toleranco na različne frekvence, višine tonov); otrok naj sam proizvaja različne zvoke − igranje na Orffove inštrumente, improvizirana glasbila, lastne inštrumente (ploskanje, tleskanje, drsenje, brnenje, cmokanje); igre, kjer se proizvajajo različni zvoki (topotanje, šelestenje, brnenje, udarjanje); otrok naj posluša glasbo s (kakovostnimi) slušalkami (če je dovolj star, mu dovolite, da si sam regulira glasnost, mlajšemu pa pri tem pomagajte).

Bodite pozorni na otroke, ki si zatiskajo ušesa, ker so preobčutljivi na zvočne dražljaje. To lahko pokažejo s strahom, tresenjem z glavo. Otrok lahko v takšnih situacijah nosi slušalke ali čepke v ušesih.

Olfaktorni senzorni sistem

Vohanje različnih dišav (eterična olja, začimbe, cvetlice, zelišča, sadje, zelenjava, mila, odišavljene sveče, dišeče blazine); igre, kjer otroci vohajo različne stvari z zavezanimi očmi.

Gustatorni senzorni sistem

Okušanje različne hrane (sadje, zelenjava, pripravljena hrana, hrustljava hrana, hrana različne gostote in teksture); igra okusov (otrok z zaprtimi očmi prepozna okus – hrano, živila).

Senzorni kotički v igralnici

Priporočljivi so senzorni kotički, v katere nameščamo sredstva za senzorno stimulacijo, kjer ima otrok na razpolago različen material, ki ga lahko voha, tipa, z njim manipulira (naravni material: storži, kostanj, koruza, kamni, školjke; odišavljene blazinice, ježek-trakci, različne vibrirajoče igrače, različne ščetke in pripomočki za masažo). Otrok, ki je preobremenjen z dražljaji, bo lahko ostal pozoren in bo nadaljeval z začeto aktivnostjo, če bo imel miren kotiček, kjer se lahko »izključi«, naredi predah. Priporočljiv je blago zatemnjen prostor z »ustrezno« svetlobo (primerne so solne luči). Ta prostor je lahko majhen šotor z blazinami, kjer otrok (če želi) leži in posluša umirjeno glasbo s slušalkami.

Priporočila za ureditev telovadnice

Zelo pomembno je, da je telovadnica urejena tako, da si otroci stimulirajo vestibularni, proprioceptivni in taktilni senzorni sistem. Vsaka telovadnica bi morala imeti poleg standardne opreme tudi velik bazen z žogicami, različne blazine, vzglavnike, ravnotežnostne vozičke, toče, gugalnico s podlago (blazino pripeto v strop, na katero se lahko otrok uleže).

Senzorna soba

Senzorno inteligentni vrtci lahko razmišljajo o opremi senzorne sobe kot posebnega prostora za otroke s SI-disfunkcijami, otroke, ki imajo ADHD, ADD, otroke s SAM.

Senzorna dieta

V gradivu smo že omenili, da so senzorni dražljaji hrana za možgane. Možgani so lačni in jih je potrebno ustrezno nahraniti. Tako kot obroke hrane razporedimo čez dan, je potrebno tudi »senzorno hrano« ponuditi večkrat na dan.

Osnovno načelo, ki ga moramo upoštevati pri senzorni dieti je, da otrok dobi pravo vrsto ter zadostno količino senzornega vnosa in da do tega ne prihaja na slab način (da se mora posluževati nezaželenega načina vedenja).

V vrtcih, kjer vzgajamo in izobražujemo otroke, bi morali postati senzorno inteligentni. To pomeni, da bi morali dobro poznati pomen senzorne integracije za celosten psihomotorični razvoj otrok in vlogo učnega okolja ter aktivnosti senzorne igre, ki so pogoj za razvoj le te. Nepoznavanje in nerazumevanje senzorno-integracijskih težav privede do etiketiranja otrok (da so razvajeni, trmasti, čudaški). Pogostokrat zaradi nerazumevanja otrokovi starši dobijo oznako, da so popustljivi in imajo razvajene otroke. Smiselna so izobraževanja staršev in vzgojiteljev ter vodstev vrtcev, ki bodo na podlagi tega znali prepoznati SI-potrebe otrok.

Ravno ta znanja, ki smo jih pridobivali skozi večletna izobraževanja so nas usmerjala pri zavzemanju za pripravo zelo pomembnega učnega okolja – senzorne sobe.

Zelo smo veseli, da smo že na samem začetku naše poti leta 2015, pri izvajanju senzorno – integracijske pedagogike naleteli na posluh naše ustanoviteljice Občine Brežice, kjer smo predstavnikom takratnega Oddelka  za družbene dejavnosti  in Občinske uprave predstavili pomen pridobitve in opreme posebnega prostora – senzorne sobe in s tem omogočili izvajanje senzoričnih dejavnosti za otroke s senzorno – integracijskimi težavami.

Naša ustanoviteljica nam je dala zagonska sredstva za opremo tega posebnega učnega okolja in s tem omogočila kontinuirano strokovno pomoč – izvajanje posebnih obravnav po načelih senzorno – integracijske pedagogike.

Tako že od leta 2015 intenzivno izvajamo program senzorno – integracijske pedagogike, zlasti z otroki, ki so vključeni v prilagojen program za predšolske otroke ter z otroki, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč.

Učno okolje se je pokazalo kot kakovostno tudi pri logopedskih obravnavah.

27. maja 2019 so nas obiskale strokovne delavke iz Vrtca Zagorje ob Savi, kjer sta ravnateljica Silvija Komočar in svetovalna delavka Sonja Bobek Simončič predstavili naš vrtec in delo z otroki s posebnimi potrebami v vrtcu.

Kot primer dobre prakse sva pomočnica ravnateljice Nataša Kostrevc in Marija Terihaj, specialna pedagoginja, predstavili našo prehojeno pot  na tem  področju  in predstavili filmček o  izvajanju senzorne integracije pri otrocih s pridruženo motnjo senzorne integracije ter izvedli strokovno debato o otrocih, ki imajo tovrstne posebne vzgojno-izobraževalne potrebe. Srečanje smo zaključili z vodenim ogledom našega vrtca.

Prizadevamo si, da bi prostor še dodatno opremili in s tem  v popolnosti izpolnili standarde za kakovostno delo z otroki, ki takšno učno okolje zelo potrebujejo.

 

Viri:

Ayres, J. (2002). Dijete i senzorna integracija. Zagreb, Naklada Slap.

Biel, L., Peske N. (2007). Senzorna integracija iz dana u dan. Zagreb, Ostvarenje d.o.o.

Meyer, A. (1979). Kako deluje človek, Meyerjeva pojasnjena medicina. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije.

Wiesbauer, C. (2011). Zapiski in interno gradivo iz usposabljanja, Múnchen, Gesellshaft fur Sensorische integration – Jean Ayres, Deutschland und international. 

 

Marija Terihaj, specialna pedagoginja